Izviri Ljubljanice

V Močilniku, izraziti zatrepni dolini, se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Nedaleč od gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami (40 m), imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik. Po legendi naj bi se tu končala plovba grških junakov - Jazona in Argonavtov po Ljubljanici. Na tem mestu so ladjo razstavili in jo na ramenih prenesli proti Jadranskemu morju. Vrhnika se Argonavtov spomni vsako leto v času festivala Argonavtski dnevi.

Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca ter je nastala s postopnim udiranjem stropa nad nekdanjimi jamami. Tu izvira Velika Ljubljanica, ki se sredi Verda združi z Malo Ljubljanico iz Močilnika. Od sotočja dalje se reka imenuje Ljubljanica. Ob številnih izvirih (Pod skalco, Pod orehom, Malo okence, Veliko okence …) je stalo v 19. stoletju več kot deset žag venecijank.

Izviri v Bistri se nahajajo neposredno ob vznožju strme in tektonsko zasnovane kraške rebri na sredini poti med Vrhniko in Borovnico. Tvorijo tri povirne krake, ki se združijo v strugo Bistre po približno 400 m. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi bistriškega samostana. Podzemno se ti izviri napajajo z vodami s Cerkniškega polja, del voda pa priteče iz Rakovega Škocjana in Planinskega polja. Izviri Ljubljanice so nasploh zelo vodnati, saj so nekdaj gnali stroje samostana in gradu Bistra, uravnavali pa so jih z zapornicami ob mlinih in žagah v Verdu in Bistri.

Posebno mesto med izviri Ljubljanice si zasluži Lintvern, izvir potoka Bele, ki je naravni spomenik in kraška znamenitost. Občasni bruhalnik ali zaganjalka bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. O njem je že J. V. Valvasor (1689) pisal, da bruha zmajeve mladiče, verjetno pa je šlo za človeške ribice.